Izgovori na vrtiljaku

Kakšen izgovor boste pa vi imeli za svoje otroke, da v času nujnih sprememb niste sodelovali pri pomembnih premikih?

Se tudi vi kdaj osredotočeno povprašate o vrtiljaku življenja, filozofiji življenja, v kateri živimo. Rojeni v družbeni sistem, ki se že vrti na polno, skočimo na vrtiljak, prvo tretjino življenja ob pomoči družine in socialnega okolja lovimo ravnotežje na njegovih tirnicah, drugo tretjino iščemo svoje prepoznavno mesto na njem (ali se zgolj avtomatizirano predamo vožnji), zadnjo tretjino pa, oplemeniteni z znanjem in izkušnjami, morda željni sprememb pa že malce utrujeni pač pristanemo na to, kar je, ker je za spremembe pač prepozno … S tem morda celo malce fatalističnim pogledom bi na dobro podmazanem vrtiljaku, na katerem se na vsa usta smejimo, zabavamo in uživamo v pogledu na okolico, veseli, da se nam na njem lahko vsak pridruži, zelo dobro funkcionirali stoletja. Tisočletja. A naša težava danes je, da vrtiljak škripa, se maje in na vso moč po okolju šprica škodljivo snov, ki mu bo spodnesla tla pod nogami.

Kaj nam je storiti? Popravimo vrtiljak, seveda! Uf … Pa lahko to storimo tako, da pride vojska minjonov in malce zavije vijake, popravi vzmeti, zamenja sedeže, ga prebarva na zeleno ali pa potrebujemo popolnoma nov vrtiljak, ki bo glede na nove razmere okoli nas, ki jih je povzročil škripajoči vrtiljak, in vedoč, da obstoječi s svojim vrtenjem lahko popolnoma izgubi tla pod nogami, se raztrešči in propade, bolje postaviti povsem novega? Zagotovo ste vsi pritrdili drugi možnosti. Toda za drugo možnost moramo vsi mi sestopiti z vrtiljaka, nanj kritično pogledati, se strinjati z nujnimi spremembami, jih ponotranjiti in na novi vrtiljak stopiti s povsem drugimi pričakovanji in odgovornostmi. Ker vožnja bo drugačna, vožnja mora biti drugačna, če hočemo, da vrtiljak na teh tleh stoji za vekomaj. Amen.

Kaj je tisto, kar nas bo spravilo z vrtiljaka, kjer nam je kljub vsemu seveda nadvse udobno? Kjer imam (lažno) možnost izbire, na kateri sedež bom sedel. Kjer mi postrežejo z vedno novimi doživetji, nepozabnimi trenutki, kjer mi povejo, kaj potrebujem. Kjer je škripanje prekrito z razigrano glasbo in glasnimi parolami novih in novih ponudb. Kjer so letošnje počitnice težko pričakovan izhod iz vseletne norije (ki nam onemogoča življenje, o katerem sanjamo). Pa jih seveda doživimo na isti kaotični način, ki nam ga ponuja kontekst vrtiljaka. Brez odstopanj, še vedno v gneči na cesti, še vedno v gneči na plaži, še vedno pristajajoč na astronomske cene in ošabnost ponudnikov, naveličanih vedno bolj nestrpnih in zahtevnih turistov. Kaj je tisto, kar nas bo potegnilo iz vrtiljaka in kdo bo za to poskrbel?

Dejansko gre za vprašanje, kdo bo spremenil sistem. Sistem, ki je ogromna gmota utečenih procesov, zank, prilivov in odlivov, odnosov, razmerij in odvisnosti ter vsega ostalega, kar mu omogoča, da deluje avtomatizirano, zagotavljajoč udobje in srečo vsem. Je to zakonodajni, državni ustroj, ki določa pravila igre? So to glavni finančni igralci na trgu, ki imajo moč usmerjati pravila igre in v prve vrste postavljati tiste, ki odgovarjajo njihovim pogojem, interesom? So to igralci sami, največje znamke, katerih skupnost sledilcev, podpornikov, zvestih kupcev lahko sledi njihovim željam po spremembah? So to morda civilna gibanja, ki opozarjajo na nujne spremembe in kažejo pot iz prakse? Ali so to posamezniki, ki vse našteto koristijo, doživljajo na lastni koži; v tem uživajo, trpijo, vztrajajo na obstoječem ali si želijo spremembe? Odgovor je seveda: vsi. Vsi mi, vsi vi, vsi oni. Hkrati. Kar ostaja nejasno in nerealizirano, je, kako, s kakšnimi spodbudami bomo sestopili z vrtiljaka.

»Želim vam povedati, da mi je žal in da sem se trudil«

Pred časom je po poslovnem družbenem omrežju ponovno zakrožil posnetek, v katerem angleški igralec Benedict Cumberbatch na letošnjem dogodku ob svetovnem dnevu Zemlje (Letters Live) bere pismo okoljskega družboslovca dr. Stuarta Capsticka, ki ga je spisal svojim otrokom leta 2021. Na dogodku, katerega poslanstvo je sicer spodbujanje pismenosti in zbiranje sredstev za podporo organizacijam, ki se spopadajo s tem problemom, se tradicionalno zvrstijo branja pisem znanih osebnosti tako današnjih kot preteklih, da bi počastili umetnost in pomen pisanja pisem ter jih preko sodobnih medijev ponesli v svet. Pismo Stuarta Capsticka, pomočnika direktorja v Centru za podnebne spremembe in družbene transformacije (CAST), ki deluje v okviru Univerze v Bathu, je doseglo svoj namen. Pobožalo je srca najbolj aktivnih borcev za spremembe, za prehod v trajnostno družbo, podpisalo smisel njihovih prizadevanj pa tudi odprlo razpravo o ustreznosti naracije, ki jo pismo vnaša. Za kaj pravzaprav gre?

Kratko, prodorno, iskreno pismo Capstick začne z: »Kaj lahko rečem, zdaj je prepozno. Lahko vam povem očitno; da mi je žal in da sem se trudil.« Nato pojasnjuje, s kakšnimi spremembami osebnega in poslovnega vedenja je želel povzročiti in spodbuditi spremembo prehoda v družbo, ki se zaveda podnebnih sprememb in želi ukrepati za njihovo zajezitev. Iz besed je čutiti frustracijo, pa tudi nekakšno vdanost v usodo, obup, ki se mu je sicer vztrajni, odločni, strokovni in prodorni znanstvenik predal. V nadaljevanju pove: »Najtežje je bilo živeti v času, ko bi to še lahko spremenili, a večina ljudi je živela naprej, kot da ni pomembno. Za to bo tisoč razlag. Slišali boste, da so bili ljudje sebični, da smo bili ujeti v potrošniško kulturo, da so bili naši politiki klečeplazni služabniki fosilnih goriv, da nas mediji niso obveščali, preveč zaposleni s plesnimi tekmovanji, modo in nepomembnostmi. V vsem tem je nekaj resnice, a želim, da veste, kako smo se takrat počutili. Bilo je kot v sanjah, kjer je vse tako normalno, a pod površjem se skriva grozna, brutalna resnica. Vsi smo se pretvarjali, da ne obstaja. Skoraj nihče ni govoril o podnebnih spremembah in uničevanju planeta. (…) Potrošniški svet je brnel naprej, gluh za opozorila in nepripravljen storiti kar koli. Želim vam povedati, da mi je žal in da sem se trudil.«

Ko tako pismo prebereš na dogodku, ki je namenjen obeležju dneva Zemlje, ko v občinstvu sedijo ozaveščeni posamezniki, najverjetneje tudi sami pomembni aktivisti na področju spremembe ekonomskih in družbenih sistemov, takšno pismo ni sporočilo, da je potrebno vreči puško v koruzo. Kar nekateri so se namreč v komentarjih razpisali, da takšen fatalizem za znanstvenika ni na mestu, da so se civilizacije že mnogokrat izvlekle in našle način, da preživijo. Takšno pismo gre v kontekstu, v katerem je podano, razumeti kot spodbudo k novim akcijam, k uporu, da ni še vse izgubljeno, k zavedanju, da imamo prav vsi odgovornost narediti svoj del. Da spremenimo navade na osebni ravni in v krogu primarne enote socializacije, družine, da smo aktivni in zahtevamo spremembe v družbi. Ter da tudi s svojim delom, svojimi izkušnjami, idejami, vizijami prispevamo k spremembi sveta. Jaz takšno pismo razumem kot zadnji krik k dejanjem, preden se opisano stanje v prihodnosti zares lahko zgodi.

In zdaj je tu, končno, vprašanje, ki se ga moramo v tej reviji dotakniti: kaj lahko s svojim delom naredimo vsi, ki delamo v marketingu, komunikacijah, oglaševanju …? Bojim se, da z akcijami, ki jih doma zavzemamo danes, premalo. Bojim se, da nam manjka osnovno nujno zavedanje, da mora tudi marketing doživeti svojo transformacijo. Sprejeti potrebo po novi vlogi, ki jo v trajnostnem gospodarstvu mora imeti. Razvit, ustvarjen zgolj z enim ciljem – zagotavljanje profita – kot tak, s svojo »business as usual« vlogo v novi trajnostni ekonomiji ne more več imeti svojega mesta. Ker kot tak naslavlja zgolj omenjeni cilj in pri dosegu tega opravičuje vsa sredstva. Tudi tista, ki so vzvod za špricanje strupa z vrtiljaka.

Članek lahko v celoti preberete v Marketing magazinu november 2024, #521. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.